Pogovoriti se moramo o najstnikih

Živi pesek nas šokira z intimno pripovedjo o tragičnem dejanju poboja na eni od srednjih šol na Švedskem. Maja, 18-letna mladostnica, ki je bila soudeležena v srhljivem dogodku, nam v času bivanja v zaporu in čakanju na izid sodnega postopka, v prvi osebi opiše svoj pogled na dogodek in odnose med vpletenimi v času pred samim dogodkom.

V knjigi lahko sledimo Majini osebni spremembi, lahko bi rekli tudi zorenju, od začetnih, dokaj egocentričnih opisov sebe in njej bližnjih, do uvida o vrednosti življenja in pomena pozitivnih čustvenih odnosov.

Vmes nas zgodba opominja na različne družbene fenomene, povezane z vzgojo, primarne družinske odnose, vprašanje odraščanja, navezovanja, razvoja duševnih motenj, vprašanje duševnega in telesnega nasilja, zlorab in ne nazadnje vprašanje osnovnih človeških vrednot in morale.

Praviloma rečemo, da je mladostništvo obdobje izgradnje identitete. Mladostnik mora opraviti s kopico tako imenovanih razvojnih nalog, da doseže to, čemur lahko rečemo zrela odrasla oseba. Kako se bo s temi nalogami spopadel, je v veliki meri odvisno od zgodnjih čustvenih izkušenj.

Tempo, v katerem živimo, ni prijazen do osnovne družinske celice, starši so vse bolj zaposleni, prostega časa je vse manj, in tudi kadar je, so otroci in mladostniki pogosto zaposleni z obšolskimi dejavnostmi ali prepuščeni samim sebi in internetnemu svetu z vsemi vsebinami, ki jih ta omogoča.

Globalizacija prinaša preobilje informacij, ki so za mladega človeka pogosto nerelevantne, lahko bi rekli celo škodljive. Ugotovili so, da je najpogostejša beseda v medijih »smrt«. Tako je povprečni 18-letnik samo prek medijev videl več kot dvajset tisoč umorov. Narašča nasilje med otroki, mladostniki, narašča razvoj osebnostnih motenj, povezanih z agresijo in samopoškodbenim vedenjem.

Statistični podatki kažejo, da je vsaj deseti mladostnik žrtev telesnega nasilja med sovrstniki, veliko nasilnih vedenj je povezanih z mladostniškimi partnerskimi zvezami. Delež mlajših otrok, ki so žrtve nasilja v šoli, je še nekoliko višji in dosega 15 %. Tipičen mladostnik, ki razvija nasilno vedenje, ima praviloma učne težave, ne spoštuje avtoritete, manjka mu občutka za druge, ob tem pogosto čezmerno uživa alkohol in druge psihoaktivne substance ter sodeluje pri kriminalnih dejanjih. Socialni status in stopnja izobrazbe staršev ne zaščitita pred opisanim vedenjem.

Tudi pri nas se že nekaj let ukvarjamo z vprašanjem tako imenovane afluence – pojava vedenjske motnje, pri kateri pride do zoženja socialne zavesti kot posledice pretiranega izobilja in izgube občutka, kaj je prav in kaj ne. Seveda se ob tem vprašamo po odgovornosti, iščemo razloge, iščemo krivca.

Enoznačnih odgovorov žal ni. Tako kot je mozaik sestavljen iz tisoč delčkov, je tudi mladostnik skupek vsega, kar je prinesel s seboj na svet – genov, vsega, česar je bil deležen v času odraščanja ali pa ne, in tistega dela, ki ga s svojo kognitivno racionalno zavestjo gradi sam.

Če torej poskusimo odgovoriti na vprašanje v uvodu: »Je Maja res tipična predstavnica sodobnega najstnika?«, lahko odgovorimo »ja« in »ne«. Ali če parafraziramo Michela Serresa, je Maja iz knjige Živi pesek samo Palčica, ki mora zaradi tega, ker se je svet tako zelo spremenil, vse odkriti in iznajti na novo. Vključno z moralnimi vrednotami.